…začetku šole (in koncu počitnic)
Ja, tudi letošnjega poletja je konec, in z njim tudi počitnic. Jutri se že začne šola, ki pa se je nič kaj ne veselim. Sošolcev, to že, pa odmorov, same šole pa nikakor. V bistvu mi nikoli ni bilo v veselje hoditi v šolo, in vsi sorodniki ki so spraševali ”a že kaj pogrešaš šolo?”, so mi šli pošteno na živce. Kdo pa sploh pogreša šolo?!
Da bi se vsaj malo sprostil in pozabil na prihajajoče ”grozote” sem šel zvečer v kino, gledat film Temni vitez (novi Batman, če slučajno kdo ne ve). Film je odličen, še bolj pa blesti Ledger kot Joker, ki si res zasluži posthumnega oskarja (konkurence ne bo veliko 
). Poleg tega, da me je film razvedril, je samo še ena tema več za pogovor s sošolci. Šolske potrebščine imam na srečo že pripravljene, saj zadnji dan počitnic ni ravno čas za divjanje po trgovinah. Zvezke, pisala in ostalo kramo ponavadi kupimo že na začetku počitnic, da se nam ni treba s tem obremenjevati pozneje. Bil sem presenečen, ker knjig sploh ni veliko- no ja, to je zelo relativni pojem…
Pravzaprav pa mi šola niti ni tako zoprna sama po sebi. Bolj me motijo domače naloge, testi, in pritisk. Brez tega bi bila veliko bolj kul in mogoče bi kdo celo z veseljem hodil v šolo.
Če pa komu niti vse te besede niso pomagale pa bom povedal še tole: saj sta samo še 2 meseca šole, pa so že jesenske počitnice, pa spet kmalu daljše novoletne, pa zimske, pa spomladanske- no, pa je že spet poletje!
…taborjenju- tretjič
Saj vem, da vam grem že na živce z govorom o vsem tem taborjenju, a obljubim, da je ta prispevek zadnji!
Pred nekaj dnevi smo se vrnili iz kampa Podbela ob Nadiži, kjer smo se imeli odlično. To je bilo že naše četrto in za kar nekaj časa zadnje taborjenje ob Nadiži.
Takoj po prihodu smo znosili vse stvari iz avta do izbranega tabornega prostora in začeli postavljati šotor. Ker je velik v primerjavi z našim prejšnjim, smo se morali kar pošteno potruditi, da smo ga spravili pokonci, a vam povem, da se ga je splačalo kupiti, ker nas je odlično varoval pred slabim vremenom in muhami. Komarjev zvečer na srečo ni bilo veliko.
Zjutraj sem lahko spal, dokler je šlo, ker je bilo v spalni vreči prijetno toplo in prav nič me ni mikalo stopiti ven, kjer je bilo kljub poletju zjutraj hladno in vlažno zaradi bližine reke. Prav tako ni bilo nič kaj poletno vreme, kljub napovedi. Prvi dan je bilo sončno, ostale dni pa nismo imeli te sreče, kar v tistih krajih, kjer se vreme spreminja vsake pol ure, ni presenetljivo. Pravzaprav smo imeli srečo, ker smo odšli le dan pred neurjem. Seveda je bila zaradi dežje tudi Nadiža še hladnejša kot sicer, vendar smo se vseeno z veseljem kopali.
Seveda smo obiskali tudi Robidišče, najzahodnejšo slovensko vas, ki je res nekaj posebnega. Kljub temu, da v njej pozimi živi le 5 ljudi, imajo majhen muzej s črno kuhinjo in celo prodajalno spominkov!
Zanimiv se mi je zdel tudi obisk Kostnice v Kobaridu, v kateri počivajo ostanki 7014 italijanskih vojakov.
Če bo kdaj komu zmanjkalo idej za taborjenje ali izlet, jim Breginjski kot, še posebej pa Nadižo toplo priporočam!
…taborjenju- drugič
Kot verjetno že veste, so (in bodo) moje počitnice minile v znamenju šotorov in taborjenja. V sredo sem prišel iz taborjenja v Bučkovcih, in povem vam, imeli smo se super!
Ponedeljek, ko smo prišli, je bil verjetno najslabši dan, ker smo morali sami postavljati šotore, in ker smo mi prišli prej kot rod, s katerim smo taborili, smo morali postaviti še njihove šotore. 
No, zvečer smo se šli razne spoznavne igrice zaradi tistih, ki še nikoli niso bili na taboru.
Noben dan ni minil brez jutranje telovadbe, ki je bila po zelo kratki noči prava nadloga. Sledil je zajtrk in pospravljanje šotorov, kajti vsak dan so šotore ocenjevali in vsaka malenkost je pomenila slabšo oceno. Pri dopoldanski gozdni šoli smo se učili o vozlih, orientaciji, zgodovini taborništva in drugih stvareh. Odlično kosilo smo pojedli kot za stavo in nadaljevali z kopanjem, popoldanskimi aktivnostmi in igranjem odbojke. Večerni program se je vsem zdel odličen, ker smo odšli na grozljiv pohod po gozdu, kjer so nas starejši strašili, imeli taborovizijo, družinski dvoboj in še veliko drugih stvari. Ponoči je prišel na vrsto najboljši del dneva, straža. V parih smo stražili ogenj ter zastavo in se menjavali vsaki dve uri.
Najbolj pa si bom zapomnil bivaka. Kot vsako leto smo tudi letos dopoldne spakirali spalno vrečo, armafleks, menažko, pribor ter oblačila in se odpravili na 8 kilometrov dolgo pot do nekega jezera. Hodili smo po največji vročini, a se je splačalo. Takoj po prihodu smo razpakirali in se vrgli v umanano, a osvežilno vodo. Nato smo zanetili ogenj in si skuhali večerjo-nekakšno obaro. Noč prespali pod milim nebom, zjutraj pa nas je čakala še pot nazaj v tabor.
Seveda se bom tega tabora še dolgo spominjal, slike pa objavim takoj, ko jih dobim!