…Elvis Jacksonih
No, pa je končno prišel čas za koncert Elvis Jacksonov. Za njih mi je povedal oči, a prvič sem jih v živo slišal šele včeraj, in res sem navdušen. Na koncert smo sprva mislili iti v Slovenske Konjice že nekaj časa nazaj, a ko smo zvedeli, da bodo igrali tudi v Trbovljah, kar je blizu nas, smo se odločili za drugo možnost.
Koncert se je seveda začel kasneje kot napovedano, tako da sem še pred začetkom postal ponosni lastnik novega albuma in bedža. 
Seveda smo se nekoliko dolgočasili, a se je splačalo čakati. Že s prvo pesmijo iz novega albuma so zažgali in nato je šlo samo še navzgor. Manjkal ni niti bobnarski solo in obvezno metanje skret-papirja z odra. Nekaj navdušencev je vseskozi rinilo na oder, nato pa je sledil obvezen stagediving, enkrat tudi s pomočjo blazine. Ko smo nekaj čez polnoč prišli domov, sem bil ”crknjen” in sem takoj zaspal.
Da pa ne bomo samo govorili, še nekaj slik in video:
…babici
Žalostno je, da je zadosti en sam trenutek, ki konča zgodbo življenja, dolgo 83 let. Hudo mi je, da je ostalo še veliko neizrečenega, vem pa, da je vseskozi čutila, kako jo imam rad. Takšno je to naše življenje, žarki sonca in kaplje dežja vmes. Pogrešal jo bom.
Naj mir pronica vate…
Je nekje srce,
ki bije zate…
(Mila Kačič)
…zanohtnici, četrtič.
Ne da bi se smilil samemu sebi, ampak imam res nesrečo. Začelo se je z enim nohtom, kmalu je sledila druga noga, nato pa sta se mi obe zanohtnici ponovili. Res, kot da bi imel (v ozadju se zasliši dramatična glasba) prekletstvo zanohtnice! Včeraj sem bil na operaciji in imel sem srečo (v nasprotju z zadnjič), da je anestezija (lokalna, seveda) prijela, preden se je operacija začela. Tako je bila še najbolj boleča injekcija, po operaciji pa sem bil seveda nekoliko omotičen. Danes sem moral na prevez in pogled ni bil ravno prijeten, čeprav je bila rana po doktorjevem mnenju ”čista”. 
Seveda sem spet dobil povoj v velikosti čevlja in zdaj ne smem (in ne morem) nikamor.
Prav to je ena najboljših (ali pa najslabših) strani takih posegov- ni ti treba v šolo, lahko lenariš na kavču ali v postelji in uživaš. Vendar pa si včasih zaželiš tudi kaj drugega, druženje s prijatelji ali sprehod zunaj, takrat pa niso ravno v pomoč. Seveda pa ima odsotnost v šoli tudi slabo stran- prepisovanje, ki sem ga vedno sovražil. Upam, da bom kmalu spet popolnoma mobilen, in to tudi zato, ker imamo karte za koncert Elvis Jacksonov, ki je v petek, in res bi bila smola, če ne bi mogel iti. 
P.S.: Če kdo ve za kakšen dober film, vreden ogleda, naj napiše v komentarjih.
…GOTIK-u
No, pa je prišlo na vrsto še eno taborniško tekmovanje, tokrat GOTIK, kar je okrajšava za Grozljivo orientacijsko tekmovanje in kričanje. Domiselno ime, ni kaj! Najprej naj pojasnim, za kaj se je sploh šlo. Kot ste verjetno že razbrali iz imena, gre za orientacijsko tekmovanje, tokrat z dodatkom strašenja, a več o tem pozneje.
Tekmovanje je potekalo ta vikend, na noč med soboto in nedeljo. V Ljubljano, kjer je bilo tekmovanje organizirano, so se naši Črni krti (ime ekipe) odpravili z vlakom. So pa pravim zato, ker sem imel jaz še prej v Ljubljani nekaj drugega in sem na tekmovanje prišel kar ”direkt”. Ko smo prišli v šolo, kjer smo bili nastanjeni, so nas preskrbeli s sendviči in sokom in napotili v telovadnico. Nato smo si lahko ogledali film Čarovnica iz Blaira, a ga ni gledal skoraj nihče. Zvečer pa je prišel čas za tekmovanje. Najprej topo-testi (test topografskih znakov), nato signalizacija in nato orientacija, kar je glavna stvar pri teh tekmovanjih. Naša ekipa je štartala šele ob 21.40, na cilj pa smo prišli šele okrog dveh zjutraj. Seveda smo kar popadali po tleh in komaj se mi je uspelo zvleči pod tuš.
Vtisi s proge? No ja, predvsem mokri. Proga je bila težka, in med iskanjem 9 kontrolnih točk smo kar nekajkrat morali hoditi po močvirju ali zraven potočka. Mogoče se sprašujete, kako to, da je bil teren tako nemogoč, če pa je bilo tekmovanje v Ljubljani? No, natančneje smo bili nastanjeni v Šentvidu, hodili pa smo po nekih über-rovtah™. Seveda so nas strašili, vendar sem pričakoval veliko hujše fore. No ja, bili pa smo 7 od 27!
Na koncu se mi je zdelo vse skupaj kar v redu, o ponovni udeležbi pa bomo premislili. Pa ne zaradi strašenja, ampak zaradi strašno težke proge.