…Najboljšem stripu vseh časov (imo)
Včeraj sem bil v Ljubljani. Sam. No, v bistvu sem se tam srečal z nekaj prijatelji iz Zleta. Presenetljivo se mi je uspelo vzdržati obhoda meni ljubih trgovin, a sem namesto tega odšel le v eno knjigarno – Konzorcij in to z enim samim namenom: kupiti strip Watchmen.
Pred nekaj časa je v kino prišel (zelo dolg) film Varuhi (Watchmen), in že ob ogledu napovednika me je stvar začela zanimati. Na netu sem prebral nekaj obnov zgodb, tako da nisem šel v kino popolnoma brez predznanja, in film me je presenetil, v dobrem smislu. Tako zapletene in dodelane zgodbe še nisem videl, in takoj sem si rekel, da moram prebrati tudi strip. Ta film te težko pusti ravnodušnega – ali se ti zdi odličen, ali pa ti je kr neki (če ga gledaš samo napol in so ti kul samo fajti 
).
Včeraj pa mi je končno uspelo dobiti strip – in to ni kakšen 10- stranski zvezčič, ampak pravi grafični roman z 12 poglavji po 30 strani, + razni odlomki iz namišljenih časopisov. Ne mislite, da je to klasičen super hero strip – zgodba se ukvarja tudi s politiko, moralnimi vprašanji in je na sploh razvita do amena. 25 ojrov je vredna tudi stvar sama: kvaliteta printa je odlična, prav tako papir in vezava. Strip je v celoti v angleščini, kar je kul, ker se s prevajanjem izgubi ogromno podtonov in skritih sporočil. Tako, da – ča vam je bil všeč film, priporočam!
…zletu, drugič
Vsega lepega je enkrat konec in tudi jaz sem se pred nekaj dnevi (s težkim srcem) vrnil domov z Zleta v Pomurju. Imeli smo se odlično in čeprav se bo slišalo neverjetno, je 12 dni minilo, kot bi mignil.
Vse se je začelo v soboto zjutraj, ko smo se z navadnim vlakom odpeljali do vmesne postaje, kjer pa smo prestopili na poseben taborniški vlak, ki je vozil od Ljubljane do Maribora. Tja so nas prišli iskat z avtobusi, s katerimi so nas odpeljali na taborni prostor v Rakičane zraven letališča. Prvi dan je večinoma minil v znamenju postavljanja šotorov in ogromnih kuhinj iz sušic in plaht. Zvečer smo po večerji, ki smo jo dobili že skuhano, odšli na dvig zastave, sledilo pa je še nekaj govorov. Naslednji dan smo se že navsezgodaj morali pripraviti vse potrebno za odhod na hike, na katerega smo odšli v najhujši vročini. Po celodnevni hoji smo si zvečer postavili bivak, naslednje jutro pa spet na pot. Namenjeni smo bili na centralni prostor za bivakiranje, kjer smo še enkrat po (tokrat obilni) večerji prespali, a nas je naslednje jutro presenetil dež. Na srečo vsaj meni večine stvari ni zmočilo, nekateri pa so imeli smolo. Popoldne so nas z avtobusi odpeljali nazaj v tabor. Po tem je deževalo le še ob koncu zleta, ves čas vmes pa smo imeli sonce in grozno vročino. Vse dni smo se imeli odlično, tako na delavnicah, na katerih smo počeli vse, od premagovanja proge preživetja do plesanja, kot tudi zvečer, na večernih programih. Zares pa se je dan začel šele po programu, ko smo se pogovarjali, peli, igrali razne igrice… Edino ena stvar mi ni bila všeč- kuhanje! Res pa je, da organizatorji ne bi mogli kuhati hrane za več sto ljudi, edina preostala možnost pa je bila, da si hrano pripravljamo sami. No, vsaj kakšno stvar znam skuhati.
Ker smo bili ves čas polno zaposljeni, je zadnji dan prišel, kot bi mignil in preostalo nam je samo še pospravljanje šotorov in spust zastave. Po nas so prišli avtobusi in kmalu smo se z vlakom že peljali domov in drug drugemu obljubljali, da se še slišimo in vidimo. Če ne drugače, pa na naslednjem zletu. Res je, da smo se veliko novega naučili in preizkusili. A to ni največ, kar smo odnesli z zleta- dobili smo veliko novih prijateljev, to pa največ šteje. 
Slike- Avtor in lastnik SiNi (Tomaž Sinigajda)