…zadnjem postu v tem letu (verjetno)
Čeprav to ni nič posebnega, glede na to, koliko je letos postov sploh bilo. Bad me. 
No, danes je predzadnji dan leta 2009 in guess what – tudi letos sem za novo leto zbolel! Čeprav sem zdaj že bolje in upam, da se ne bo ponovila zgodba od lani in še kdaj, ko sem za novo leto ležal na kavču. 
Letos se je leto začelo bolj tko-tko (nič posebnega), poleti pa je sledil zlet, surfanje, nato 9. razred, čeprav vse to že veste. No, zdaj pa še novejša zgodovina, česar mogoče še ne veste. Bil sem na koncertu Franz Ferdinanda v Gradcu (datuma se ne spomnim več) in ja, blo je svetovno!. Slikal sem z mobijem, tako da ni ni slik. Pa saj je vse na netu. 
No, zdaj hodim z Zalo (verjetno vas ne zanima) in je kuul 
<3 Še čez nekaj časa smo imeli tekmovanje iz astronomije (na katerega se nihče ni nič pripravljal) in prišel sem na državno tekmovanje. Seveda so bile tam naloge težje, ampak, ne da bi se hvalil, sem dobil zlato priznanje pa še prvi sem bil. Hvala, hvala. 
No, včeraj sem dobil iPod nano. Violičen! Wiuuuu Bil sem tud na nekaj hudih rd-partyih, pa ne bomo to razlagali. 
Saj bi govoril tud o slabih stvareh, sam pol napade teta depresija, pa to. A veš. 
I’m so alone right now, got things to do, but can’t start doing them…
Srečnga pa zdravega vsem, ki to berete pa tudi vsem drugim! 
P.S.: Sm mislil dati še par slik, pa se je shrani.si spomnil, da bo down. Šalabajzerji!
…Haloweenu
/Razmišljam, kako začeti…/
Danes smo 1. novembra (upam, da ste šli na pokopališče) in včeraj naj bi bila noč čarovnic, originalno Haloween. Zakaj ”naj bi bila”? Ker razen za nekatere ta dan ne pomeni ničesar in ga razen ogleda kakšne grozljivke ignorirajo. Pri nas doma vsako leto, odkar se spomnim, izrežemo bučo in tako je bilo tudi letos. Seveda meni takšne stvari ravno ne ”odrežejo”, zato sem to delo prepustil očiju. Na netu smo našli nekaj slik in ker nam je bila ta res všeč, smo se odločili za nekoliko težjo, a precej bolj kul verzijo. Meni se zdi super!
P.S.: Oprostite za ekstremno ignoriranje bloga v prejšnjih mesecih. Se bom poboljšal 
…Najboljšem stripu vseh časov (imo)
Včeraj sem bil v Ljubljani. Sam. No, v bistvu sem se tam srečal z nekaj prijatelji iz Zleta. Presenetljivo se mi je uspelo vzdržati obhoda meni ljubih trgovin, a sem namesto tega odšel le v eno knjigarno – Konzorcij in to z enim samim namenom: kupiti strip Watchmen.
Pred nekaj časa je v kino prišel (zelo dolg) film Varuhi (Watchmen), in že ob ogledu napovednika me je stvar začela zanimati. Na netu sem prebral nekaj obnov zgodb, tako da nisem šel v kino popolnoma brez predznanja, in film me je presenetil, v dobrem smislu. Tako zapletene in dodelane zgodbe še nisem videl, in takoj sem si rekel, da moram prebrati tudi strip. Ta film te težko pusti ravnodušnega – ali se ti zdi odličen, ali pa ti je kr neki (če ga gledaš samo napol in so ti kul samo fajti ).
Včeraj pa mi je končno uspelo dobiti strip – in to ni kakšen 10- stranski zvezčič, ampak pravi grafični roman z 12 poglavji po 30 strani, + razni odlomki iz namišljenih časopisov. Ne mislite, da je to klasičen super hero strip – zgodba se ukvarja tudi s politiko, moralnimi vprašanji in je na sploh razvita do amena. 25 ojrov je vredna tudi stvar sama: kvaliteta printa je odlična, prav tako papir in vezava. Strip je v celoti v angleščini, kar je kul, ker se s prevajanjem izgubi ogromno podtonov in skritih sporočil. Tako, da – ča vam je bil všeč film, priporočam!
…zletu, drugič
Vsega lepega je enkrat konec in tudi jaz sem se pred nekaj dnevi (s težkim srcem) vrnil domov z Zleta v Pomurju. Imeli smo se odlično in čeprav se bo slišalo neverjetno, je 12 dni minilo, kot bi mignil.
Vse se je začelo v soboto zjutraj, ko smo se z navadnim vlakom odpeljali do vmesne postaje, kjer pa smo prestopili na poseben taborniški vlak, ki je vozil od Ljubljane do Maribora. Tja so nas prišli iskat z avtobusi, s katerimi so nas odpeljali na taborni prostor v Rakičane zraven letališča. Prvi dan je večinoma minil v znamenju postavljanja šotorov in ogromnih kuhinj iz sušic in plaht. Zvečer smo po večerji, ki smo jo dobili že skuhano, odšli na dvig zastave, sledilo pa je še nekaj govorov. Naslednji dan smo se že navsezgodaj morali pripraviti vse potrebno za odhod na hike, na katerega smo odšli v najhujši vročini. Po celodnevni hoji smo si zvečer postavili bivak, naslednje jutro pa spet na pot. Namenjeni smo bili na centralni prostor za bivakiranje, kjer smo še enkrat po (tokrat obilni) večerji prespali, a nas je naslednje jutro presenetil dež. Na srečo vsaj meni večine stvari ni zmočilo, nekateri pa so imeli smolo. Popoldne so nas z avtobusi odpeljali nazaj v tabor. Po tem je deževalo le še ob koncu zleta, ves čas vmes pa smo imeli sonce in grozno vročino. Vse dni smo se imeli odlično, tako na delavnicah, na katerih smo počeli vse, od premagovanja proge preživetja do plesanja, kot tudi zvečer, na večernih programih. Zares pa se je dan začel šele po programu, ko smo se pogovarjali, peli, igrali razne igrice… Edino ena stvar mi ni bila všeč- kuhanje! Res pa je, da organizatorji ne bi mogli kuhati hrane za več sto ljudi, edina preostala možnost pa je bila, da si hrano pripravljamo sami. No, vsaj kakšno stvar znam skuhati.
Ker smo bili ves čas polno zaposljeni, je zadnji dan prišel, kot bi mignil in preostalo nam je samo še pospravljanje šotorov in spust zastave. Po nas so prišli avtobusi in kmalu smo se z vlakom že peljali domov in drug drugemu obljubljali, da se še slišimo in vidimo. Če ne drugače, pa na naslednjem zletu. Res je, da smo se veliko novega naučili in preizkusili. A to ni največ, kar smo odnesli z zleta- dobili smo veliko novih prijateljev, to pa največ šteje.
Slike- Avtor in lastnik SiNi (Tomaž Sinigajda)
…izletu
Kot verjetno že veste, sem že dolgo časa tabornik, prav toliko časa pa grem vsako leto tudi na tabor. Letos pa sem se odločil drugače- namesto na tabor grem na zlet! Za vse tiste, ki se ne spoznate ravno na te stvari: klikni me nežno.
No, upam, da vam je že nekoliko jasno, za kaj se pri tem sploh gre. Za tiste, ki ne klikate linkov: to je tabor za tabornike iz celotne Slovenije (pa tudi tujine). Za zlet sem se odločil že takoj, ko nam je vodnica vse razložila- v nasprotju z večino svojega voda, iz katerega greva na zlet samo dva, poleg nekaj starejših. To me še posebej preseneča, ker se zlet organizira vsaka 4 leta, kot udeleženec pa greš tja lahko od 13 do 18 leta, tako da imaš samo 2 priložnosti za udeležbo (seveda greš tja lahko kot vodnik ali osebje tudi ko si polnoleten, a to je druga zgodba). Po pripovedovanju drugih vem, da so bile do zdaj še vsakič organizirane super delavnice- tudi potapljanje in podobno. Za letos vem le, da gremo na tridnevni hike po Prekmurju. 
Zlet se začenja 1. avgusta in se ga že zelo veselim, a me pred tem čaka še ena stvar: pakiranje, katerega pa se prav nič ne veselim!
…Braču in surfanju
Pa sem nazaj z morja. 12 dni je minilo hitro, čeprav so se zadnji dnevi že malo vlekli. Kot verjetno že veste iz naslova, sem bil na počitnicah na Braču, natančneje na Bolu. Seveda sem se pred odhodom oborožil z kupom knjig in podobno kramo. Vožnja je bila res dolga, kljub temu, da smo odšli že ob pol petih zjutraj. Nastanjeni smo bili v apartmaju v mestu, a pot do plaže ni bila dolga. Na splošno smo se imeli kljub ne-dogajanju v redu.
Ena redkih razburljivih stvari, ki sem jih doživel, pa je bil tečaj surfanja. Že doma, preden smo odšli, je moj stric predlagal, naj grem na tečaj surfanja. Seveda ga najprej nisem vzel resno, med vožnjo in na plaži pa sem vse bolj razmišljal, da bi nasvet res upošteval. Srečo sem imel, da smo na plažo hodili zraven ene izmed šol in ne na Zlatni Rat (ki, mimogrede, sploh ni nič posebnega), tako da sem se enkrat odločil in šel surfat se osramotit. Najprej mi je (zelo prijazen) učitelj razložil osnove, nato pa sem stopil na surf. In stal. Sploh nisem mogel verjeti, da nisem že po 0.421 milisekunde telebnil v vodo! Po tem sem se na kopnem učil rokovanja z jadrom, kasneje pa tudi v vodi. Najprej sem jadro obračal nekoliko prehitro, nato pa sem se tudi v tem unesel. Po koncu tečaja sem bil navdušen in po tem sem surfal vsak dan. Razmere so bile zelo spremenjljive- enkrat so bili valovi zelo veliki, drugič pa je bilo gladina skoraj ravna.
Zadnji dan, ko smo večino stvari že spakirali, pa smo se odločili oditi na izlet. Najprej smo šli (z avtomobilom) na Vidovo goro, najvišji vrh jadranskih otokov. Na vse strani se odlično vidi celoten Brač in sosednje otoke, zato smo naredili kar nekaj fotk. Naša naslednja točka pa je bila Blaca, star samostan, zdaj preurejen v muzej. Verjetno je le-ta zanimiv, a je odprt samo do petih, mi pa smo prišli uro prepozno. Obisk priporočam, če zelo radi pešačite čez nemogoč teren.
No, to so bile moje letošnje počitnice, kar se tiče morja, seveda pa sledi še tabor (in upam, da še kaj). Če ste že šli na morje, upam, da ste se imeli lepo, če pa še ne, pa vam želim lepe počitnice!
…Počitnicah!
Ja, končno smo dočakali konec celoletnega (m)učenja in zgodnjega vstajanja. Danes (v bistvu jutri) se začenjajo počitnice in z njimi prosti dnevi, pozno vstajanje in občasni napadi dolgčasa. Ja, tudi ta je del počitnic. Letos grem za spremembo namesto na tabor s taborniki na zlet. Seveda gremo s starši tudi na morje in mogoče taborit, tako da upam, da bo dolgočasnih dopoldnevov, ko nimaš nič za početi, čim manj.
Ker se jutri začnejo počitnice in je danes praznik, ste verjetno že ugotovili, da je bil včeraj zadnji šolski dan. Seveda nismo imeli pouka, ampak bi morali poslušati oddajo šolskega radia, a so ”crknili” zvočniki, zato smo se lahko pogovarjali. Nato smo dobili spričevala, in (ne da bi se hvalil) sem imel prav vse predmete zaključene 5 (zdaj ni več splošnega uspeha, tako da ne moreš biti npr. prav dober). Bolj kot na spričevalo pa sem bil ponosen na letošnje ”trofeje”- vsa priznanja, osvojena na letošnjih tekmovanjih. Upam, da ste uspešno končali šolsko leto in vam želim lepe počitnice!
…itak Đafestu ali kako deluje Murphyjev zakon
Kot verjetno že veste (pa naj bo iz oglasov ali pa zaradi zastonj kart- smo pač Slovenci), se danes zvečer začne Itak Đafest. Tudi nam se je uspelo nekako dokopati do kart, in čeprav nisem fan The Killersov, je to nekaj, kar ne bi rad zamudil.
Zanimiv je tudi Mobitelov način oglaševanja- določeno število zastonj kart, na samem kraju pa redne cene. Verjetno se takšna strategija obnese, tako za Mobitel kot tudi za obiskovalce!
In zakaj Murphyjev zakon? Zaradi vremena, seveda! Po celem tednu lepega vremena je izgledalo, da nam je naklonjeno, a kot naročeno ja danes začelo deževati. Upam, da se je ”zlilo”, in da nam oblaki ne bodo kvarili koncerta.
No, upam, da se bo koncert kul in da tudi vi pridete!
…Towel day
Kot je napisal že had, danes praznujemo kar dva praznika- vsem znani Dan mladosti in malo manj znani Towel Day Jaz (kot fan Douglasa Adamsa in Vodnika praznujem Dan brisače).
Verjetno večina ne ve ravno veliko o Towel day-u. To je praznik, ki naj bi ga praznovali vsi fani Štoparskega vodnika po galaksiji v spomin na Douglasa Adamsa, ki je umrl 11. 5. 2001. Zakaj je bil za praznik izbran dan 2 tedna po njegovi smrti, pa ne vem. Zakaj pa sploh Dan brisače? Ker je brisača najbolj uporabna stvar za galaktičnega štoparja, seveda! (vsaj tako pravi Vodnik).
A towel, it says, is about the most massively useful thing an interstellar hitchhiker can have. Partly it has great practical value. You can wrap it around you for warmth as you bound across the cold moons of Jaglan Beta; you can lie on it on the brilliant marble-sanded beaches of Santraginus V, inhaling the heady sea vapors; you can sleep under it beneath the stars which shine so redly on the desert world of Kakrafoon; use it to sail a miniraft down the slow heavy River Moth; wet it for use in hand-to-hand-combat; wrap it round your head to ward off noxious fumes or avoid the gaze of the Ravenous Bugblatter Beast of Traal (such a mind-boggingly stupid animal, it assumes that if you can’t see it, it can’t see you); you can wave your towel in emergencies as a distress signal, and of course dry yourself off with it if it still seems to be clean enough.
In tako si je nekdo izmislil, da bi bil odličen način praznovanja, če bi fani cel dan s sabo nosili brisačo. Odlična ideja, čeprav si s tem prislužiš nemalo čudnih pogledov v stilu ”pa kaj je temu čudaku?”. Tako sem zvest ”tradiciji” in že cel dan s sabo vlečem brisačo. Seveda priporočam tudi ogled filma, ki je kar spodoben začetek, a če hočete ”ta pravo” zgodbo in humor, obvezno preberite knjigo.
So long, and thaks for all the fish!
…Elvis Jacksonih
No, pa je končno prišel čas za koncert Elvis Jacksonov. Za njih mi je povedal oči, a prvič sem jih v živo slišal šele včeraj, in res sem navdušen. Na koncert smo sprva mislili iti v Slovenske Konjice že nekaj časa nazaj, a ko smo zvedeli, da bodo igrali tudi v Trbovljah, kar je blizu nas, smo se odločili za drugo možnost.
Koncert se je seveda začel kasneje kot napovedano, tako da sem še pred začetkom postal ponosni lastnik novega albuma in bedža. Seveda smo se nekoliko dolgočasili, a se je splačalo čakati. Že s prvo pesmijo iz novega albuma so zažgali in nato je šlo samo še navzgor. Manjkal ni niti bobnarski solo in obvezno metanje skret-papirja z odra. Nekaj navdušencev je vseskozi rinilo na oder, nato pa je sledil obvezen stagediving, enkrat tudi s pomočjo blazine. Ko smo nekaj čez polnoč prišli domov, sem bil ”crknjen” in sem takoj zaspal.
Da pa ne bomo samo govorili, še nekaj slik in video:
