…zletu, drugič
Vsega lepega je enkrat konec in tudi jaz sem se pred nekaj dnevi (s težkim srcem) vrnil domov z Zleta v Pomurju. Imeli smo se odlično in čeprav se bo slišalo neverjetno, je 12 dni minilo, kot bi mignil.
Vse se je začelo v soboto zjutraj, ko smo se z navadnim vlakom odpeljali do vmesne postaje, kjer pa smo prestopili na poseben taborniški vlak, ki je vozil od Ljubljane do Maribora. Tja so nas prišli iskat z avtobusi, s katerimi so nas odpeljali na taborni prostor v Rakičane zraven letališča. Prvi dan je večinoma minil v znamenju postavljanja šotorov in ogromnih kuhinj iz sušic in plaht. Zvečer smo po večerji, ki smo jo dobili že skuhano, odšli na dvig zastave, sledilo pa je še nekaj govorov. Naslednji dan smo se že navsezgodaj morali pripraviti vse potrebno za odhod na hike, na katerega smo odšli v najhujši vročini. Po celodnevni hoji smo si zvečer postavili bivak, naslednje jutro pa spet na pot. Namenjeni smo bili na centralni prostor za bivakiranje, kjer smo še enkrat po (tokrat obilni) večerji prespali, a nas je naslednje jutro presenetil dež. Na srečo vsaj meni večine stvari ni zmočilo, nekateri pa so imeli smolo. Popoldne so nas z avtobusi odpeljali nazaj v tabor. Po tem je deževalo le še ob koncu zleta, ves čas vmes pa smo imeli sonce in grozno vročino. Vse dni smo se imeli odlično, tako na delavnicah, na katerih smo počeli vse, od premagovanja proge preživetja do plesanja, kot tudi zvečer, na večernih programih. Zares pa se je dan začel šele po programu, ko smo se pogovarjali, peli, igrali razne igrice… Edino ena stvar mi ni bila všeč- kuhanje! Res pa je, da organizatorji ne bi mogli kuhati hrane za več sto ljudi, edina preostala možnost pa je bila, da si hrano pripravljamo sami. No, vsaj kakšno stvar znam skuhati. 
Ker smo bili ves čas polno zaposljeni, je zadnji dan prišel, kot bi mignil in preostalo nam je samo še pospravljanje šotorov in spust zastave. Po nas so prišli avtobusi in kmalu smo se z vlakom že peljali domov in drug drugemu obljubljali, da se še slišimo in vidimo. Če ne drugače, pa na naslednjem zletu. Res je, da smo se veliko novega naučili in preizkusili. A to ni največ, kar smo odnesli z zleta- dobili smo veliko novih prijateljev, to pa največ šteje. 
Slike- Avtor in lastnik SiNi (Tomaž Sinigajda)
…Braču in surfanju
Pa sem nazaj z morja. 12 dni je minilo hitro, čeprav so se zadnji dnevi že malo vlekli. Kot verjetno že veste iz naslova, sem bil na počitnicah na Braču, natančneje na Bolu. Seveda sem se pred odhodom oborožil z kupom knjig in podobno kramo. Vožnja je bila res dolga, kljub temu, da smo odšli že ob pol petih zjutraj. Nastanjeni smo bili v apartmaju v mestu, a pot do plaže ni bila dolga. Na splošno smo se imeli kljub ne-dogajanju v redu.
Ena redkih razburljivih stvari, ki sem jih doživel, pa je bil tečaj surfanja. Že doma, preden smo odšli, je moj stric predlagal, naj grem na tečaj surfanja. Seveda ga najprej nisem vzel resno, med vožnjo in na plaži pa sem vse bolj razmišljal, da bi nasvet res upošteval. Srečo sem imel, da smo na plažo hodili zraven ene izmed šol in ne na Zlatni Rat (ki, mimogrede, sploh ni nič posebnega), tako da sem se enkrat odločil in šel surfat se osramotit. Najprej mi je (zelo prijazen) učitelj razložil osnove, nato pa sem stopil na surf. In stal. Sploh nisem mogel verjeti, da nisem že po 0.421 milisekunde telebnil v vodo! Po tem sem se na kopnem učil rokovanja z jadrom, kasneje pa tudi v vodi. Najprej sem jadro obračal nekoliko prehitro, nato pa sem se tudi v tem unesel. Po koncu tečaja sem bil navdušen in po tem sem surfal vsak dan. Razmere so bile zelo spremenjljive- enkrat so bili valovi zelo veliki, drugič pa je bilo gladina skoraj ravna.
Zadnji dan, ko smo večino stvari že spakirali, pa smo se odločili oditi na izlet. Najprej smo šli (z avtomobilom) na Vidovo goro, najvišji vrh jadranskih otokov. Na vse strani se odlično vidi celoten Brač in sosednje otoke, zato smo naredili kar nekaj fotk. Naša naslednja točka pa je bila Blaca, star samostan, zdaj preurejen v muzej. Verjetno je le-ta zanimiv, a je odprt samo do petih, mi pa smo prišli uro prepozno. Obisk priporočam, če zelo radi pešačite čez nemogoč teren.
No, to so bile moje letošnje počitnice, kar se tiče morja, seveda pa sledi še tabor (in upam, da še kaj). Če ste že šli na morje, upam, da ste se imeli lepo, če pa še ne, pa vam želim lepe počitnice!
…Počitnicah!
Ja, končno smo dočakali konec celoletnega (m)učenja in zgodnjega vstajanja. Danes (v bistvu jutri) se začenjajo počitnice in z njimi prosti dnevi, pozno vstajanje in občasni napadi dolgčasa. Ja, tudi ta je del počitnic. Letos grem za spremembo namesto na tabor s taborniki na zlet. Seveda gremo s starši tudi na morje in mogoče taborit, tako da upam, da bo dolgočasnih dopoldnevov, ko nimaš nič za početi, čim manj.
Ker se jutri začnejo počitnice in je danes praznik, ste verjetno že ugotovili, da je bil včeraj zadnji šolski dan. Seveda nismo imeli pouka, ampak bi morali poslušati oddajo šolskega radia, a so ”crknili” zvočniki, zato smo se lahko pogovarjali. Nato smo dobili spričevala, in (ne da bi se hvalil) sem imel prav vse predmete zaključene 5 (zdaj ni več splošnega uspeha, tako da ne moreš biti npr. prav dober). Bolj kot na spričevalo pa sem bil ponosen na letošnje ”trofeje”- vsa priznanja, osvojena na letošnjih tekmovanjih. Upam, da ste uspešno končali šolsko leto in vam želim lepe počitnice!
…itak Đafestu ali kako deluje Murphyjev zakon
Kot verjetno že veste (pa naj bo iz oglasov ali pa zaradi zastonj kart- smo pač Slovenci), se danes zvečer začne Itak Đafest. Tudi nam se je uspelo nekako dokopati do kart, in čeprav nisem fan The Killersov, je to nekaj, kar ne bi rad zamudil.
Zanimiv je tudi Mobitelov način oglaševanja- določeno število zastonj kart, na samem kraju pa redne cene. Verjetno se takšna strategija obnese, tako za Mobitel kot tudi za obiskovalce!
In zakaj Murphyjev zakon? Zaradi vremena, seveda! Po celem tednu lepega vremena je izgledalo, da nam je naklonjeno, a kot naročeno ja danes začelo deževati. 
Upam, da se je ”zlilo”, in da nam oblaki ne bodo kvarili koncerta.
No, upam, da se bo koncert kul in da tudi vi pridete!
…Towel day
Kot je napisal že had, danes praznujemo kar dva praznika- vsem znani Dan mladosti in malo manj znani Towel Day Jaz (kot fan Douglasa Adamsa in Vodnika praznujem Dan brisače).
Verjetno večina ne ve ravno veliko o Towel day-u. To je praznik, ki naj bi ga praznovali vsi fani Štoparskega vodnika po galaksiji v spomin na Douglasa Adamsa, ki je umrl 11. 5. 2001. Zakaj je bil za praznik izbran dan 2 tedna po njegovi smrti, pa ne vem. Zakaj pa sploh Dan brisače? Ker je brisača najbolj uporabna stvar za galaktičnega štoparja, seveda! (vsaj tako pravi Vodnik).
A towel, it says, is about the most massively useful thing an interstellar hitchhiker can have. Partly it has great practical value. You can wrap it around you for warmth as you bound across the cold moons of Jaglan Beta; you can lie on it on the brilliant marble-sanded beaches of Santraginus V, inhaling the heady sea vapors; you can sleep under it beneath the stars which shine so redly on the desert world of Kakrafoon; use it to sail a miniraft down the slow heavy River Moth; wet it for use in hand-to-hand-combat; wrap it round your head to ward off noxious fumes or avoid the gaze of the Ravenous Bugblatter Beast of Traal (such a mind-boggingly stupid animal, it assumes that if you can’t see it, it can’t see you); you can wave your towel in emergencies as a distress signal, and of course dry yourself off with it if it still seems to be clean enough.
In tako si je nekdo izmislil, da bi bil odličen način praznovanja, če bi fani cel dan s sabo nosili brisačo. Odlična ideja, čeprav si s tem prislužiš nemalo čudnih pogledov v stilu ”pa kaj je temu čudaku?”. Tako sem zvest ”tradiciji” in že cel dan s sabo vlečem brisačo. Seveda priporočam tudi ogled filma, ki je kar spodoben začetek, a če hočete ”ta pravo” zgodbo in humor, obvezno preberite knjigo.
So long, and thaks for all the fish!
…Elvis Jacksonih
No, pa je končno prišel čas za koncert Elvis Jacksonov. Za njih mi je povedal oči, a prvič sem jih v živo slišal šele včeraj, in res sem navdušen. Na koncert smo sprva mislili iti v Slovenske Konjice že nekaj časa nazaj, a ko smo zvedeli, da bodo igrali tudi v Trbovljah, kar je blizu nas, smo se odločili za drugo možnost.
Koncert se je seveda začel kasneje kot napovedano, tako da sem še pred začetkom postal ponosni lastnik novega albuma in bedža. 
Seveda smo se nekoliko dolgočasili, a se je splačalo čakati. Že s prvo pesmijo iz novega albuma so zažgali in nato je šlo samo še navzgor. Manjkal ni niti bobnarski solo in obvezno metanje skret-papirja z odra. Nekaj navdušencev je vseskozi rinilo na oder, nato pa je sledil obvezen stagediving, enkrat tudi s pomočjo blazine. Ko smo nekaj čez polnoč prišli domov, sem bil ”crknjen” in sem takoj zaspal.
Da pa ne bomo samo govorili, še nekaj slik in video:
…zanohtnici, četrtič.
Ne da bi se smilil samemu sebi, ampak imam res nesrečo. Začelo se je z enim nohtom, kmalu je sledila druga noga, nato pa sta se mi obe zanohtnici ponovili. Res, kot da bi imel (v ozadju se zasliši dramatična glasba) prekletstvo zanohtnice! Včeraj sem bil na operaciji in imel sem srečo (v nasprotju z zadnjič), da je anestezija (lokalna, seveda) prijela, preden se je operacija začela. Tako je bila še najbolj boleča injekcija, po operaciji pa sem bil seveda nekoliko omotičen. Danes sem moral na prevez in pogled ni bil ravno prijeten, čeprav je bila rana po doktorjevem mnenju ”čista”. 
Seveda sem spet dobil povoj v velikosti čevlja in zdaj ne smem (in ne morem) nikamor.
Prav to je ena najboljših (ali pa najslabših) strani takih posegov- ni ti treba v šolo, lahko lenariš na kavču ali v postelji in uživaš. Vendar pa si včasih zaželiš tudi kaj drugega, druženje s prijatelji ali sprehod zunaj, takrat pa niso ravno v pomoč. Seveda pa ima odsotnost v šoli tudi slabo stran- prepisovanje, ki sem ga vedno sovražil. Upam, da bom kmalu spet popolnoma mobilen, in to tudi zato, ker imamo karte za koncert Elvis Jacksonov, ki je v petek, in res bi bila smola, če ne bi mogel iti.
P.S.: Če kdo ve za kakšen dober film, vreden ogleda, naj napiše v komentarjih.
…zimi in njenih dobrih in slabih straneh
Že nekaj let zaporedoma nas (in cestarje) vsako zimo preseneti sneg- nas v dobrem in njih v slabem smislu. Vsakič se ga zelo razveselim, pa ne zaradi snežakov in kepanja, ampak zaradi snega samega. Seveda potem, ko se sneg začne topiti in nastane ogabna rjava brozga, nisem več tako vesel .
No ja, letos pa še nekaj časa ”zimskih radosti” ne bom užival, ker sem- bolan. To se mi kot nalašč zgodi prav vsako zimo takrat, ko najmanj pričakujem. Tako sem se v četrtek prejšnji teden zbudil ves utrujen in ”zlomljen”, a sem vseeno šel v šolo. Ko pa sem prišel domov, pa me je začelo kuhati. Takoj smo začeli z protinapadom, ki vključuje veliiiko čaja, lekadola in spanja. Seveda je vse, kar ima ekran ali se da prebrati, strogo prepovedano. Seveda pa tudi bolezen ne opraviči popoldanskih dejavnosti, zato sem moral včeraj na dodatni pouk za kemijo- res pa je, da je naslednji teden tekmovanje.
No, zdaj bom pa prilepil še nekaj fotk zimske idile in sliko iz filma Noč, ko je jelka oživela™, da raven fovšije instantno dvignem za 117%:
…novoletnih obljubah
Vsem, ki danes tole berete, naj najprej zaželim zdravja in veselja polno novo leto 2009!
No, pa je prvo leto mojega bloga okoli in veliiiko navad glede mojega bloga bo treba spremeniti. Ja, prav ste slišali, čas je za vsem najljubše (saj ne) novoletne obljube! Seveda ne bom pisaril o tem, da je treba bolj zdravo jesti in podobne stvari, ampak o blogu (itak). Torej:
1. Več prispevkov!
Logično, da blog ne more ”uspevati”, če napišem en post na teden ali manj. Zato je to najpomembnejše.
2. Kratko in jedrnato= kul!
Ne bom več pisal prostih spisov, ampak krajše poste, ker sem ugotovil, da RES nihče noče brati teh (pre)dolgih razmišljanj o vsem mogočem. In to nas pripelje do naslednje točke,
3. Boljše teme!
To je pravzaprav samo po sebi umevno: boljše teme, več bralcev.
4. Več tagov!
Ah, saj veste, kaj so tagi. To so tiste besedice, po katerih se post (pa tudi blog) prepozna. Do zdaj sem se jih izogibal, a to ne pelje nikamor.
Nenazadnje pa so to samo obljube, če pa jih bom uspel uresničiti, pa bomo še videli!
…Božiču in še nečem drugem
Najprej naj prav vsem, ki berete moj blog (čeprav ni veliko za prebrati) zaželim vesel božič (pa tudi srečno novo leto)!
Naj pa še povem, da danes had praznuje rojstni dan, moje (oziroma naše, pa pustimo to) darilo pa je torta, pa ne tista, ki jo kupiš v lokalni pekarni, ampak takšna domača in nekaj posebnega.
(Ta znak je, če še ne veste, Hadov avatar na blogu, facebooku in drugod.)
Vse najboljše, Had!