…Najboljšem stripu vseh časov (imo)
Včeraj sem bil v Ljubljani. Sam. No, v bistvu sem se tam srečal z nekaj prijatelji iz Zleta. Presenetljivo se mi je uspelo vzdržati obhoda meni ljubih trgovin, a sem namesto tega odšel le v eno knjigarno – Konzorcij in to z enim samim namenom: kupiti strip Watchmen.
Pred nekaj časa je v kino prišel (zelo dolg) film Varuhi (Watchmen), in že ob ogledu napovednika me je stvar začela zanimati. Na netu sem prebral nekaj obnov zgodb, tako da nisem šel v kino popolnoma brez predznanja, in film me je presenetil, v dobrem smislu. Tako zapletene in dodelane zgodbe še nisem videl, in takoj sem si rekel, da moram prebrati tudi strip. Ta film te težko pusti ravnodušnega – ali se ti zdi odličen, ali pa ti je kr neki (če ga gledaš samo napol in so ti kul samo fajti 
).
Včeraj pa mi je končno uspelo dobiti strip – in to ni kakšen 10- stranski zvezčič, ampak pravi grafični roman z 12 poglavji po 30 strani, + razni odlomki iz namišljenih časopisov. Ne mislite, da je to klasičen super hero strip – zgodba se ukvarja tudi s politiko, moralnimi vprašanji in je na sploh razvita do amena. 25 ojrov je vredna tudi stvar sama: kvaliteta printa je odlična, prav tako papir in vezava. Strip je v celoti v angleščini, kar je kul, ker se s prevajanjem izgubi ogromno podtonov in skritih sporočil. Tako, da – ča vam je bil všeč film, priporočam!
…itak Đafestu ali kako deluje Murphyjev zakon
Kot verjetno že veste (pa naj bo iz oglasov ali pa zaradi zastonj kart- smo pač Slovenci), se danes zvečer začne Itak Đafest. Tudi nam se je uspelo nekako dokopati do kart, in čeprav nisem fan The Killersov, je to nekaj, kar ne bi rad zamudil.
Zanimiv je tudi Mobitelov način oglaševanja- določeno število zastonj kart, na samem kraju pa redne cene. Verjetno se takšna strategija obnese, tako za Mobitel kot tudi za obiskovalce!
In zakaj Murphyjev zakon? Zaradi vremena, seveda! Po celem tednu lepega vremena je izgledalo, da nam je naklonjeno, a kot naročeno ja danes začelo deževati. 
Upam, da se je ”zlilo”, in da nam oblaki ne bodo kvarili koncerta.
No, upam, da se bo koncert kul in da tudi vi pridete!
…novoletnih obljubah
Vsem, ki danes tole berete, naj najprej zaželim zdravja in veselja polno novo leto 2009!
No, pa je prvo leto mojega bloga okoli in veliiiko navad glede mojega bloga bo treba spremeniti. Ja, prav ste slišali, čas je za vsem najljubše (saj ne) novoletne obljube! Seveda ne bom pisaril o tem, da je treba bolj zdravo jesti in podobne stvari, ampak o blogu (itak). Torej:
1. Več prispevkov!
Logično, da blog ne more ”uspevati”, če napišem en post na teden ali manj. Zato je to najpomembnejše.
2. Kratko in jedrnato= kul!
Ne bom več pisal prostih spisov, ampak krajše poste, ker sem ugotovil, da RES nihče noče brati teh (pre)dolgih razmišljanj o vsem mogočem. In to nas pripelje do naslednje točke,
3. Boljše teme!
To je pravzaprav samo po sebi umevno: boljše teme, več bralcev.
4. Več tagov!
Ah, saj veste, kaj so tagi. To so tiste besedice, po katerih se post (pa tudi blog) prepozna. Do zdaj sem se jih izogibal, a to ne pelje nikamor.
Nenazadnje pa so to samo obljube, če pa jih bom uspel uresničiti, pa bomo še videli! 
…gledališkem krstu
Najprej bi rad, da mi oprostite, ker o tem nisem pisal že prej- k dramskem krožku namreč hodim že od lani. Že od začetka smo se učili igro z naslovom Paša in medved. Več o igri kasneje, zdaj pa o tem, kako sem sploh prišel v dramski krožek. V resnici najprej krožka sploh nisem nameraval obiskovati, vendar sem vseeno odšel na avdicijo, rekoč, da mi kakšna stranska vloga ne bo vzela veliko časa. Narobe! Takoj sem dobil glavno vlogo. Saj se ne pritožujem nad samo vlogo (v bistvu mi je všeč), ampak nad vajami, ki so res dolge. Vadili smo (in bomo) dvakrat na teden, enkrat zjutraj pred šolo, drugič pa ob torkih popoldne- od petih do sedmih. Da pa ne bo videti, da se pritožujem, naj povem, da se izplača, kajti stati na odru je res kul. No, pa smo pri nastopih. ”Gledališki krst” sem doživel že v šoli, ko smo dvakrat nastopali za prvo triado. Zares pa smo postali ahem, igralci, šele v petek, ko smo nastopali na odru kulturnega centra Delavski Dom v našem kraju. Dvorana ni bila ravno polna kljub temu, da je bil vstop prost, ampak glede na minimalno reklamo je bil že to uspeh.
Zdaj pa še nekaj o igri sami. Na hitro lahko povem, da Kljukec (jaz) in Trepetlika, Slovenca, odideta v Turčijo, da bi rešila Trepetlikino sestro Rožico, ki jo je ugrabil Paša. Tam z Pašinim podložnikom Mustafo skujeva plan, s katerim kljub zapletom rešiva Rožico. Upam, da sem vsaj malo razložil zgodbo, za kaj več pa prosite v komentarjih .
…”pravi” knjigi
Prvo kot prvo naj povem, da zelo rad berem, vendar mi slovenski avtorji niso pri srcu. Nekako mi ne sede ta stil pisanja in tudi zgodbe mi niso všeč. Prav tako imam občutek, da pri nas nihče ne piše domišljiskih knjig ali kriminalk, ampak samo žalostne zgodbe o socialnih problemih, če pa je zgodba fantastična, pa je grozno zatežena.
Zadnjič pa sem šel v knjižnico po knjige za bralno značko, in na polici zagledal knjigo Ivana Sivca Jutri bom umrl. Ker so bile druge knjige na seznamu bolj tako-tako, ali pa so bile izposojene, sem jo skupaj s še dvema drugima vzel. Ker mi doma ni ”zadišala”, sem najprej prebral drugi dve. Včeraj zvečer pa sem v roke vzel tudi to in bil prijetno presenečen, ker je kar nisem mogel nehati brati. In to kljub temu, da je knjiga slovenska in ni domišljiska, pa tudi o socialnem problemu govori (torej nasprotno mojemu okusu)!
Knjiga je iz serije treh ali štirih knjig, vse pa govorijo o mladih s problemi, pa naj bo to zapor, aids (kot v tej knjigi), ali pa o zakulisju modne scene. Zdaj pa še nekaj besed o knjigi sami (na recenzije nisem navajen, zato me ne flejmat*).
Knjga opisuje življenje ”Ljubljanskega frajerja”, fanta po imenu Luka od prvega spomina do trenutka, ko je izvedel, da ima AIDS. V normalnih okoliščinah take knjige še pogledal nebi, ta pa me je navdušila, in to zaradi neverjetnega prepletanja dogodkov. Primer: Luka si denarjem, ki ga je prislužil v Mc’Donaldsu kupi avto. Začne razvažati pice in kmalu pade v nečedne posle. Kmalu začne z mafijo sodelovati resneje in dobi ga policija, zato gre v zapor (itn.). To je le ena veriga dogodkov, ki so zame ena najboljših stvari v knjigi. Prav tako mi je všeč, da knjiga vsebuje veliko ”modernih” stvari in izrazov, tako da zares dobič občutek, da se dogaja danes, in ne pred 20 leti. Celotna knjiga je res super, na trenutka malce žalostna, pa tudi smešna. Časa, ki sem ga žrtvoval za to knjigo, mi ni žal, in upam, da (če jo boste prebrali) ga tudi vam ne bo!
*flejmat -am nedov. (é)
1.eks. na blogu ali forumu z obilico komentarjev skritizirati prispevek: sflejmali so ga; biti ~n;
sflejman -a -o: ~ prispevek; ~ post
iz slovarja internetnih fraz, str. 215- napisal g. Intro Zmeden, prof. jez.)
…začetku šole (in koncu počitnic)
Ja, tudi letošnjega poletja je konec, in z njim tudi počitnic. Jutri se že začne šola, ki pa se je nič kaj ne veselim. Sošolcev, to že, pa odmorov, same šole pa nikakor. V bistvu mi nikoli ni bilo v veselje hoditi v šolo, in vsi sorodniki ki so spraševali ”a že kaj pogrešaš šolo?”, so mi šli pošteno na živce. Kdo pa sploh pogreša šolo?!
Da bi se vsaj malo sprostil in pozabil na prihajajoče ”grozote” sem šel zvečer v kino, gledat film Temni vitez (novi Batman, če slučajno kdo ne ve). Film je odličen, še bolj pa blesti Ledger kot Joker, ki si res zasluži posthumnega oskarja (konkurence ne bo veliko ). Poleg tega, da me je film razvedril, je samo še ena tema več za pogovor s sošolci. Šolske potrebščine imam na srečo že pripravljene, saj zadnji dan počitnic ni ravno čas za divjanje po trgovinah. Zvezke, pisala in ostalo kramo ponavadi kupimo že na začetku počitnic, da se nam ni treba s tem obremenjevati pozneje. Bil sem presenečen, ker knjig sploh ni veliko- no ja, to je zelo relativni pojem…
Pravzaprav pa mi šola niti ni tako zoprna sama po sebi. Bolj me motijo domače naloge, testi, in pritisk. Brez tega bi bila veliko bolj kul in mogoče bi kdo celo z veseljem hodil v šolo.
Če pa komu niti vse te besede niso pomagale pa bom povedal še tole: saj sta samo še 2 meseca šole, pa so že jesenske počitnice, pa spet kmalu daljše novoletne, pa zimske, pa spomladanske- no, pa je že spet poletje!
…podelitvi nagrad Vesele šole
Tudi letos sem kot eden od državnih prvakov ”moral” oditi v Cankarjev Dom. Tam že 40 let- toliko je stara Vesela šola- poteka podeljevanje diplom in daril zmagovalcem tega tekmovanja. Kot vsako leto so nagrade na odru cankarjevega doma dobili veselošolski raziskovalci, mi pa smo svoja priznanja dobili v avli.
Seveda brez voditeljev in slavnostnih govorov ni šlo, a me je (v nasprotju z lanskim letom) vse skupaj razočaralo. Za voditeljski par so izbrali Violeto Tomič in Primoža Ekarta kar je glede na ostala leta slaba izbira. Slavnostni govor je letos imel minister za kulturo g. Vasko Simoniti. Ne le, da je govoril dolgočasno in suhoparno, svoj govor je moral prebrati z lista. Povsem neprimerno za prireditev, namenjeno osnovnošolcem. Pravo nasprotje lanskoletnim šalam in anekdotam, ki jih je brez ”plonkiča” kot iz rokava stresal minister za javno upravo g. Gregor Virant.
Glede na to, da letos PIL praznuje 60. obletnico, Vesela šola pa 40., bi od organizatorjev pričakoval nekaj več, nekaj posebnega. Pa saj je bilo, vendar v negativnem smislu!
…lazanji
Italijani imajo kar nekaj dobrih stvari: lamborghini, maserati, pica.
Ampak ena stvar ”poseka” vse: lazanja!
To je jed, sestavljena iz testenin, mletega mesa, graha, korenja, paradižnikove mezge in še več. Najprej se skuhajo meso in zelenjava, nato pa še testenine in bešamel. Nato se to nalaga v pekač, plast za plastjo. Ko se to speče, nastane jed, ki se ji ne moreš upreti. To je le okvirni recept, popolnega pa mi oči noče izdati, kajti njegova lazanja je najboljša.
Seveda nekateri lazanje ne jedo, vendar pa mislim, da so takšni ljudje bolani ali pa je to posledica travm iz otroštva (pogrej & pojej). 
Lazanja ni le jed, Lazanja je način življenja.
To je pravil celo garfield, zato mora držati!
…materinskem dnevu, ki ni le to
Ja, včeraj sem praznoval še en praznik. To ni bil svetovni dan neobiskanih blogov niti ne praznik slabih zapisov, temveč moj rojstni dan.
Seveda sem imel zabavo za prijatelje že v soboto. Najprej smo se šli ”nažret” v picerijo, nato pa v kino gledat film I, Legend (dober, ampak nekaj od povabljenih ga je že gledalo). Seveda po filmu ni manjkala torta in svečke pri meni doma. Mislim, da je bila to ena boljših rojstnodnevnih zabav zadnjih let. Glavna prednost je, da se celo pogovarjamo, kajti drugače se vse skupaj izrodi v najmanj 5-urno nažigavanje računalnika.
Sorodnike smo na kup spravili v nedeljo in v ponedeljek. Kaj naj rečem-jedlo se je, pilo in govorilo. Jaz sem imel za početi bore malo, ker so vsi bodisi prestari ali premajhni za normalen pogovor. Vrhunec je bil:-,,kako kaj v šoli?” -,,Še kar gre.”
Včeraj sem bil star natanko a+1=x:23°, kjer je a-x=45,265~
Ne mučite se z računanjem, ker se tudi meni niti sanja ne. Povedal bom kar naravnost- star sem ‘’srečnih” 13.
V najbolj kul darilo buljim zdajle (22” Samsung SyncMaster), o ostalih pa kdaj drugič.
Aja, pa čestitke moji mamici, ki me je rodila!
…Planici!
Planica, Planica, ledena kraljica…
Da, ta vikend se je odvila največja slovenska športna prireditev- finale smučarskih skokov v dolini pod Poncami. IN BIL SEM TAM! Seveda smo Planico že pred 2 letoma obiskali s šolo, ampak to itak ne šteje. Letos pa smo iz sumljivih virov dobili VIP karte za ogled včerajšnje skupinske tekme. Vstati smo morali že ob 5.00(slabo), vendar smo prišli pravi čas in dobili super prostor(kul). Našim skakalcem je seveda kazalo odlično, še posebej po Kochovem groznem skoku, vendar so nas Avstrijci na koncu izrinili na 4. mesto.
Smola za Jerneja Damjana, pač.
Vse skupaj je bilo organizirano dobro, edina graja pa leti redarjem, ki so se pri poročilih hvalili, da pregledajo vsakogar, da ne bi kdo s sabo prinesel niti kapljice alkohola. Tu mač. Ja, redarji so bili povsod, vendar bi lahko s sabo prinesel cel sod opojne tekočine, brez da bi te pogledali.
Nekateri pravijo, da se po televiziji vidi bolje in da je brez veze dati še 15€, da bi to videl v živo. Venda šele ko si tam, začutiš to vzdušje in ponos. Če v Planici še niste bili, se tja odpravite naslednje leto. Pa brez alkohola, upam.