…Najboljšem stripu vseh časov (imo)
Včeraj sem bil v Ljubljani. Sam. No, v bistvu sem se tam srečal z nekaj prijatelji iz Zleta. Presenetljivo se mi je uspelo vzdržati obhoda meni ljubih trgovin, a sem namesto tega odšel le v eno knjigarno – Konzorcij in to z enim samim namenom: kupiti strip Watchmen.
Pred nekaj časa je v kino prišel (zelo dolg) film Varuhi (Watchmen), in že ob ogledu napovednika me je stvar začela zanimati. Na netu sem prebral nekaj obnov zgodb, tako da nisem šel v kino popolnoma brez predznanja, in film me je presenetil, v dobrem smislu. Tako zapletene in dodelane zgodbe še nisem videl, in takoj sem si rekel, da moram prebrati tudi strip. Ta film te težko pusti ravnodušnega – ali se ti zdi odličen, ali pa ti je kr neki (če ga gledaš samo napol in so ti kul samo fajti 
).
Včeraj pa mi je končno uspelo dobiti strip – in to ni kakšen 10- stranski zvezčič, ampak pravi grafični roman z 12 poglavji po 30 strani, + razni odlomki iz namišljenih časopisov. Ne mislite, da je to klasičen super hero strip – zgodba se ukvarja tudi s politiko, moralnimi vprašanji in je na sploh razvita do amena. 25 ojrov je vredna tudi stvar sama: kvaliteta printa je odlična, prav tako papir in vezava. Strip je v celoti v angleščini, kar je kul, ker se s prevajanjem izgubi ogromno podtonov in skritih sporočil. Tako, da – ča vam je bil všeč film, priporočam!
…zletu, drugič
Vsega lepega je enkrat konec in tudi jaz sem se pred nekaj dnevi (s težkim srcem) vrnil domov z Zleta v Pomurju. Imeli smo se odlično in čeprav se bo slišalo neverjetno, je 12 dni minilo, kot bi mignil.
Vse se je začelo v soboto zjutraj, ko smo se z navadnim vlakom odpeljali do vmesne postaje, kjer pa smo prestopili na poseben taborniški vlak, ki je vozil od Ljubljane do Maribora. Tja so nas prišli iskat z avtobusi, s katerimi so nas odpeljali na taborni prostor v Rakičane zraven letališča. Prvi dan je večinoma minil v znamenju postavljanja šotorov in ogromnih kuhinj iz sušic in plaht. Zvečer smo po večerji, ki smo jo dobili že skuhano, odšli na dvig zastave, sledilo pa je še nekaj govorov. Naslednji dan smo se že navsezgodaj morali pripraviti vse potrebno za odhod na hike, na katerega smo odšli v najhujši vročini. Po celodnevni hoji smo si zvečer postavili bivak, naslednje jutro pa spet na pot. Namenjeni smo bili na centralni prostor za bivakiranje, kjer smo še enkrat po (tokrat obilni) večerji prespali, a nas je naslednje jutro presenetil dež. Na srečo vsaj meni večine stvari ni zmočilo, nekateri pa so imeli smolo. Popoldne so nas z avtobusi odpeljali nazaj v tabor. Po tem je deževalo le še ob koncu zleta, ves čas vmes pa smo imeli sonce in grozno vročino. Vse dni smo se imeli odlično, tako na delavnicah, na katerih smo počeli vse, od premagovanja proge preživetja do plesanja, kot tudi zvečer, na večernih programih. Zares pa se je dan začel šele po programu, ko smo se pogovarjali, peli, igrali razne igrice… Edino ena stvar mi ni bila všeč- kuhanje! Res pa je, da organizatorji ne bi mogli kuhati hrane za več sto ljudi, edina preostala možnost pa je bila, da si hrano pripravljamo sami. No, vsaj kakšno stvar znam skuhati.
Ker smo bili ves čas polno zaposljeni, je zadnji dan prišel, kot bi mignil in preostalo nam je samo še pospravljanje šotorov in spust zastave. Po nas so prišli avtobusi in kmalu smo se z vlakom že peljali domov in drug drugemu obljubljali, da se še slišimo in vidimo. Če ne drugače, pa na naslednjem zletu. Res je, da smo se veliko novega naučili in preizkusili. A to ni največ, kar smo odnesli z zleta- dobili smo veliko novih prijateljev, to pa največ šteje. 
Slike- Avtor in lastnik SiNi (Tomaž Sinigajda)
…izletu
Kot verjetno že veste, sem že dolgo časa tabornik, prav toliko časa pa grem vsako leto tudi na tabor. Letos pa sem se odločil drugače- namesto na tabor grem na zlet! Za vse tiste, ki se ne spoznate ravno na te stvari: klikni me nežno.
No, upam, da vam je že nekoliko jasno, za kaj se pri tem sploh gre. Za tiste, ki ne klikate linkov: to je tabor za tabornike iz celotne Slovenije (pa tudi tujine). Za zlet sem se odločil že takoj, ko nam je vodnica vse razložila- v nasprotju z večino svojega voda, iz katerega greva na zlet samo dva, poleg nekaj starejših. To me še posebej preseneča, ker se zlet organizira vsaka 4 leta, kot udeleženec pa greš tja lahko od 13 do 18 leta, tako da imaš samo 2 priložnosti za udeležbo (seveda greš tja lahko kot vodnik ali osebje tudi ko si polnoleten, a to je druga zgodba). Po pripovedovanju drugih vem, da so bile do zdaj še vsakič organizirane super delavnice- tudi potapljanje in podobno. Za letos vem le, da gremo na tridnevni hike po Prekmurju. 
Zlet se začenja 1. avgusta in se ga že zelo veselim, a me pred tem čaka še ena stvar: pakiranje, katerega pa se prav nič ne veselim!
…Braču in surfanju
Pa sem nazaj z morja. 12 dni je minilo hitro, čeprav so se zadnji dnevi že malo vlekli. Kot verjetno že veste iz naslova, sem bil na počitnicah na Braču, natančneje na Bolu. Seveda sem se pred odhodom oborožil z kupom knjig in podobno kramo. Vožnja je bila res dolga, kljub temu, da smo odšli že ob pol petih zjutraj. Nastanjeni smo bili v apartmaju v mestu, a pot do plaže ni bila dolga. Na splošno smo se imeli kljub ne-dogajanju v redu.
Ena redkih razburljivih stvari, ki sem jih doživel, pa je bil tečaj surfanja. Že doma, preden smo odšli, je moj stric predlagal, naj grem na tečaj surfanja. Seveda ga najprej nisem vzel resno, med vožnjo in na plaži pa sem vse bolj razmišljal, da bi nasvet res upošteval. Srečo sem imel, da smo na plažo hodili zraven ene izmed šol in ne na Zlatni Rat (ki, mimogrede, sploh ni nič posebnega), tako da sem se enkrat odločil in šel surfat se osramotit. Najprej mi je (zelo prijazen) učitelj razložil osnove, nato pa sem stopil na surf. In stal. Sploh nisem mogel verjeti, da nisem že po 0.421 milisekunde telebnil v vodo! Po tem sem se na kopnem učil rokovanja z jadrom, kasneje pa tudi v vodi. Najprej sem jadro obračal nekoliko prehitro, nato pa sem se tudi v tem unesel. Po koncu tečaja sem bil navdušen in po tem sem surfal vsak dan. Razmere so bile zelo spremenjljive- enkrat so bili valovi zelo veliki, drugič pa je bilo gladina skoraj ravna.
Zadnji dan, ko smo večino stvari že spakirali, pa smo se odločili oditi na izlet. Najprej smo šli (z avtomobilom) na Vidovo goro, najvišji vrh jadranskih otokov. Na vse strani se odlično vidi celoten Brač in sosednje otoke, zato smo naredili kar nekaj fotk. Naša naslednja točka pa je bila Blaca, star samostan, zdaj preurejen v muzej. Verjetno je le-ta zanimiv, a je odprt samo do petih, mi pa smo prišli uro prepozno. Obisk priporočam, če zelo radi pešačite čez nemogoč teren.
No, to so bile moje letošnje počitnice, kar se tiče morja, seveda pa sledi še tabor (in upam, da še kaj). Če ste že šli na morje, upam, da ste se imeli lepo, če pa še ne, pa vam želim lepe počitnice!
…Počitnicah!
Ja, končno smo dočakali konec celoletnega (m)učenja in zgodnjega vstajanja. Danes (v bistvu jutri) se začenjajo počitnice in z njimi prosti dnevi, pozno vstajanje in občasni napadi dolgčasa. Ja, tudi ta je del počitnic. Letos grem za spremembo namesto na tabor s taborniki na zlet. Seveda gremo s starši tudi na morje in mogoče taborit, tako da upam, da bo dolgočasnih dopoldnevov, ko nimaš nič za početi, čim manj.
Ker se jutri začnejo počitnice in je danes praznik, ste verjetno že ugotovili, da je bil včeraj zadnji šolski dan. Seveda nismo imeli pouka, ampak bi morali poslušati oddajo šolskega radia, a so ”crknili” zvočniki, zato smo se lahko pogovarjali. Nato smo dobili spričevala, in (ne da bi se hvalil) sem imel prav vse predmete zaključene 5 (zdaj ni več splošnega uspeha, tako da ne moreš biti npr. prav dober). Bolj kot na spričevalo pa sem bil ponosen na letošnje ”trofeje”- vsa priznanja, osvojena na letošnjih tekmovanjih. Upam, da ste uspešno končali šolsko leto in vam želim lepe počitnice!
…taborjenju- tretjič
Saj vem, da vam grem že na živce z govorom o vsem tem taborjenju, a obljubim, da je ta prispevek zadnji!
Pred nekaj dnevi smo se vrnili iz kampa Podbela ob Nadiži, kjer smo se imeli odlično. To je bilo že naše četrto in za kar nekaj časa zadnje taborjenje ob Nadiži.
Takoj po prihodu smo znosili vse stvari iz avta do izbranega tabornega prostora in začeli postavljati šotor. Ker je velik v primerjavi z našim prejšnjim, smo se morali kar pošteno potruditi, da smo ga spravili pokonci, a vam povem, da se ga je splačalo kupiti, ker nas je odlično varoval pred slabim vremenom in muhami. Komarjev zvečer na srečo ni bilo veliko.
Zjutraj sem lahko spal, dokler je šlo, ker je bilo v spalni vreči prijetno toplo in prav nič me ni mikalo stopiti ven, kjer je bilo kljub poletju zjutraj hladno in vlažno zaradi bližine reke. Prav tako ni bilo nič kaj poletno vreme, kljub napovedi. Prvi dan je bilo sončno, ostale dni pa nismo imeli te sreče, kar v tistih krajih, kjer se vreme spreminja vsake pol ure, ni presenetljivo. Pravzaprav smo imeli srečo, ker smo odšli le dan pred neurjem. Seveda je bila zaradi dežje tudi Nadiža še hladnejša kot sicer, vendar smo se vseeno z veseljem kopali.
Seveda smo obiskali tudi Robidišče, najzahodnejšo slovensko vas, ki je res nekaj posebnega. Kljub temu, da v njej pozimi živi le 5 ljudi, imajo majhen muzej s črno kuhinjo in celo prodajalno spominkov!
Zanimiv se mi je zdel tudi obisk Kostnice v Kobaridu, v kateri počivajo ostanki 7014 italijanskih vojakov.
Če bo kdaj komu zmanjkalo idej za taborjenje ali izlet, jim Breginjski kot, še posebej pa Nadižo toplo priporočam!
…1. maju
Prvi maj ali praznik dela pri nas praznujemo vsako leto. Tako kot v drugih krajih 30. aprila zakurimo velik kres, seveda ne smejo manjkati čevapčiči in ”dobra” domača glasba. S praznovanja se vračamo zaspani in z mislijo na izlet, ki nas čaka naslednji dan.
Zjutraj nas neprespane v zrak že ob 7.15 vrže ”plehmuska” (pihalni orkester, za vse ne-zasavce), da se pripravimo na pohod na Pleše. Tako se imenuje bližnji višji hrib, vendar pa je ta izraz dobil pomen že sam zase. Na vrhu nas spet čakajo čevapi in, ja, uganili ste, goveja muzika. Seveda pa se nekaterim peš ne ljubi hoditi in zato se je treba na poti velikokrat umikati avtomobilom. Letos smo imeli nesrečo, ker se je vreme kazilo že na poti, po kakšni uri počitka pa je začelo deževati. Seveda smo čez nekaj časa zbežali nazaj domov, takrat pa se je spet zjasnilo. Nesreča, pač.
Praznovanje in rdeči nageljni, o kakršnih je pisal Voranc v črtici 1. maj, se ni ohranilo do danes, vendar pa je prav, da še vedno ohranjamo tradicijo s pohodi in kresovi.